Prosto gibanje delavcev je temeljno načelo, zapisano v členu 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije in podprto s sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Državljani EU imajo pravico:
- poiskati delo v drugi državi EU,
- se tam zaposliti brez delovnega dovoljenja,
- kot zaposleni tam prebivati,
- ostati tam tudi po končani zaposlitvi,
- do enakega obravnavanja kot državljani tiste države pri zaposlovanju, delovnih pogojih in socialnih in davčnih ugodnostih.
Državljani EU lahko nekatere oblike zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja prenesejo na državo, v kateri se zaposlijo (glej koordinacija sistemov socialne varnosti).
Načelo prostega gibanja delavcev na splošno velja tudi v državah Evropskega gospodarskega prostora: Islandiji, Lihtenštajnu in Norveški.
Državljanom EU v drugih državah EU priznavajo tudi nekatere poklicne kvalifikacije (glej vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij).
Pravila koordinacije sistemov socialne varnosti EU varujejo pravice ljudi, ki se preselijo v drugo državo EU, Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico.
Kdo uveljavlja pravico do prostega gibanja?
- Iskalci dela, tj. državljani EU, ki v drugi državi EU iščejo delo (pod nekaterimi pogoji).
- Državljani EU, ki so zaposleni v drugi državi EU.
- Državljani EU, ki se po končani zaposlitvi v tujini vrnejo v domovino.
- Njihovi družinski člani.
Nekoliko drugačne so pravice za samozaposlene, študente, upokojence in druge delovno neaktivne ljudi. Več informacij o teh skupinah boste našli na portalu Tvoja Evropa.
Omejitve
- Na tej strani opisana pravica do prostega gibanja je svoboščina, ki jo ljudje uveljavljajo zaradi zaposlitve.
- Nekatere omejitve te svoboščine so povezane z javno varnostjo, javnim redom, javnim zdravjem in delom v javnem sektorju.
